DOSTOJEVSKI: ZLOČIN IN KAZEN

(esej: Raskolnikov se izpove Sonji)
SEBE SEM UBIL, NE PA STARUHO

Se zaveš kdaj kakšnega svojega dejanja? Se morda kdaj zaveš, da je neko dejanje za vedno ali pa vsaj za nekaj časa vplivalo nate? Da boli? Da boli! Da, Sonja, da tako skeleče boli, da spoznaš, da te je tisto nekaj za vedno spremenilo. Da čeprav je to že zdavnaj del preteklosti, je še vedno tu, v sedanjosti. Da je tu, s teboj! Ali pa da je tisti drobceni majceni delček tebe ostal s tistim dejanjem v preteklosti! Se kdaj zaveš, začutiš to? To tanko vez, ki te zateguje in ne izpusti, da bi šel naprej, živel naprej! Iz dneva v dan je bolj napeta, bolj ostra, močnejša, vedno bolj zareže! Skeli! Opominja! In tako spoznaš, Sonja, spoznaš, da ni preteklost. Da je s tem, ko je postalo preteklost, šele začelo biti sedanjost! Šele tedaj je začelo poganjati svoje ovijalke na vse strani človeka, ki je postalo njih žrtev. Razrastejo se povsod, med razum, v misli, v srce! Poženejo trdne korenine in ne morše jih izruvati, ne sam! Tedaj se še močneje razrastejo in s svojim obstojem zatemnijo okolico. Da, Sonja, omračijo um! In tem, tem razraščujočim se ovijalkam rečemo posledice. Posledice, o katerih toliki pametujejo, a se niti ne zavedajo njihovih razsežnosti!
Zakaj ti to previm, Sonja? Zakaj? To ti pravim, da bi me razumela. Da bi me razumela, da moje dejanje ni preteklost. Sebe sem ubil, ne pa staruho! Takrat v tisti sobici sem s sekiro potolkel sebe, svoje življenje in sedaj udarci tolčejo nazaj! Starka je mrtva. Kaj ji kdo more? Kaj mi more? Kaj ji morem jaz? Nič! Presneto nič! A jaz? Jaz sem tu, živim! A hkrati sem mrtev. Živ za okolico, a mrtev za življenje. In to boli! To me oklepa in počasi stiska, tlači, to mori! Ubija! To človeka zabija v tla, v dno njegovega obstoja, kot bi tlakovali cesto in zabijali kocko za kocko v trda tla. In kaj se nato zgodi? Nihče več ne ve, kdaj in kako je cesta nastala, le vsi hodijo po njej. Po kockah. Po kocki. Po kocki, ki bo za vedno ostala tam. In ko že vse zgleda kot brezizhodno, ko že misliš, da si dokončno na dnu, ponovno začutiš rahlo bolečino, ko postaja vse bolj močnejša. Vez sedanjosti, mlad poganjek iz stare korenine preteklosti. Poganjek, ki se začne razraščati…in ovijalk je vedno več. Posledice preteklosti tvorijo vedno nove in nove posledice v sedanjosti in razraščanju ni videti konca. Vse je že tako globoko in močno zakoreninjeno, da ne moreš več ven iz tega. Tvoje roke in noge se v vezeh, um omračen, le kako bi lahko?
Tedaj srce v svojem najglobljem delu še uspe najti košček upanja, da bo med razraščenostjo morda posijal majhen soj svetlobe, ki bo razsvetlil to dno. Ta žarek, ta drobni soj svetlobe si ti, Sonja.