ZAČETEK SKUPNE KARIERE

Petek, 8.5.2009, sobota, 9.5.2009, nedelja, 10.5.2009

TINA

V domači župniji vodim otroški pevski zborček in v zadnjem trenutku smo bili povabljeni, da bi peli na slovesnosti prvega svetega obhajila. To je kar naenkrat postala velika težava, ker nismo imeli niti primernega repertoarja, niti spremljave. V zadnjih trenutkih se je vse lepo in prav izteklo, z Nežo pa sva se odločili, da skupaj oz. vsaka s svojega zornega kota opiševa naporno dogajanje tiste tri dni, ki so bile usodne, morda celo tako zelo usodne, da zares pomenijo kak skupen začetek…

NEŽA

Bil je lep pomladni dan… pridem v šolo, se usedem zraven Tine in prične se pouk. In kot strela z jasnega me je zadelo: »Neža, a maš ti kej časa med vikendom? Veš, jst vodm en zborčk, pa če bi nas lahk spremljala na kitari pr maši…?«. In tako so se začeli dogovori za sodelovanje. Ker nisem imela nobenih obveznosti, tega seveda nisem mogla zavrniti.

TINA

Groza! Vse bolj se je bližal datum, ko naj bi z otroškim pevskim zborčkom, ki ga vodim, peli pri slovesnosti prvega obhajila, jaz pa sem bila še vedno brez korepetitorke. Možnost, da bi sama igrala klavir, je bila slab izhod, saj otroci potrebujejo nekoga, da pred njimi maha, se napenja, pači…sicer dobesedno med pesmijo »zaspijo« in pozabijo peti. »Moja korepetitorka« se je med zimskimi počitnicami poškodovala in še vedno ne more igrati kitare. Pomislila sem, da bi za sodelovanje prosila Nežo, a je ta plan kmalu padel v vodo, saj naj bi imeli ravno takrat ob istem terminu na SGBŠ intenzivni vikend pevskih vaj. Jupiii! Kaj zdaj? Ampak Tina je rojena pod srečno zvezdo. Nek večer se Ančka vsa vesela vrne iz glasbene šole ter histerično navdušena oznani, da intenzivne vaje pevskega zbora odpadejo in ima prost vikend… Aaa, Nežaaa…in naslednji dan me je že imela na grbi… »Am, …Neža…, a bi ti…? Sj samo tri pesmce…?«.

NEŽA

Priznam, da me je bilo malo strah, kako mi bo uspelo s kitaro preglasiti celoten zborček. Tina me je kmalu pomirila, da je zborček pravzaprav dokaj majhen (osem četrtošolk in en osmošolec). Tako sem si oddahnila in pričakovala obljubljene note. Naslednji dan sem jih dobila in si zamislila uvod. Zelo sem bila vesela, saj sem imela vso svobodo. Tinini napotki: »Ti sam tko nared, da bodo mamice jokale.«. »Veselo na delo!«, sem si rekla in rezultat dela je bil zelo dober. Lep liričen uvod. Bila sem v nestrpnem pričakovanju petkovih vaj, da bi slišala, kako dobra zborovodkinja je Tina.

TINA

Ok, torej, dobila sem korepetitorko in to najboljšo kitaristko od vseh, kar jih poznam. Pa še iz Doba je, tako ni problemov glede prevoza in pač nismo vezane na naše »nadrejene« taksiste- starše. Poleg tega pa je še moja vrstnica in sva si na enakem nivoju. Kar pa je pri vsem najboljše: popolnoma sem »odklopila« kakršnokoli skrb glede spremljave, saj sem vedela, da bo v vsakem primeru perfektno. Sedaj je bilo edini problem le še moje delo; otroci so pesmi le delno melodično poznali in nekako s slabim občutkom sem pričakovala petkovo vajo. Časa je bilo zelo malo; slovesnost je že v nedeljo, torej bi prišla v poštev samo petek in morda sobota. Odločila sem se, da bomo imeli v petek intenzivne vaje, uro in pol. Pol ure bomo sami, nato pride Neža. Če bo potreba, pa se bomo dobili še v soboto. Edina tolažba pri vsem skupaj je bila misel na to, da bo spremljava v vsakem primeru taka, kot je treba. Torej, prišel je petek, konec pouka in odšla sem domov. Bil je prijeten sončen dan in malo pred 17. uro sem se hiperaktivno optimistično dobre volje s kolesom odpravila proti Dobu, z odločnim namenom: »Ratal nam bo!«…in grenkim dvomom »Bo res?«.

NEŽA

No skratka… Bil je petek in pri pouku nič kaj stresnega. S Tino sva se že v šoli pogovarjali o vajah. Opazila sem, da me je predvsem hotela pripraviti na to, kako bo popoldan vse potekalo. »Neža, sej da ne bi kej prčakvala kako vrhunsko zborovsko petje. Veš, sj oni znajo zapet, ampak govorijo pa tut skos. In pol mene totalno ob živce spravjo, in pol ratam sitna, in se mal zderm in pol me gledajo ko da sm neumna in pol se še bl režijo.«. Ko sem prišla domov, sem še enkrat vse ponovila in se počasi odpravila proti cerkvi. Prišla sem par minut prej in že so se slišali otroški glasovi ter čez sekundo zaslišim še Tino: »A lahko no? A lahk nehate govort in gremo še enkrat? Polona, a se lahk že umiriš! Halooo!«. Tine v takem elementu še nisem videla. Počasi se odpravim proti učilnici in potrkam na vrata. Ko sem vstopila, je začuda nastala kratka tišina. Potem sem si pripravila stvari, oni pa so še enkrat odpeli. Moram reči, da so pravi mali vragci. Tini je malo prekipevalo in ji obenem zmanjkovalo glasu. Tako je počasi napočil trenutek, ko sem se morala tudi sama izkazati in pokazati svoje delo. Počasi začnem igrati…in ČUDEŽ; vsi poslušajo, čista tišina. Na žalost so pozabili na vstop in tako smo se ustavili. Tinin stavek ob prekinitvi: »Ej sam tale tišina je pa prov pasala.«. In tako so otroci kmalu pozabili na petje in izumljali razne zanimive stvari in tišina je izpuhtela neznano kam. Spet govorjenje, hihitanje. Po eni strani je bilo to prav prisrčno. Vendar ima vse svoje meje in Tina je morala vzpostaviti red…in to na dokaj humoren način : »Dragi moji, jst nočm bit nesramna, sam čist iskreno, tole je že mal debilno!«. Takrat jo mala punčka Nika široko pogleda in vsa začudena vpraša: »Kaj pa to pomen debilno?«. Haha…poleg tega sta tudi dve ugotovili, da sta pravzaprav marsovčka. Skratka, sami izumitelji. No pa da se še malo osredotočim na naše delo. Od mojega prihoda naprej smo imeli vaje še približno kakšno uro. Lepo smo vadili dve pesmici, ki smo jih potlej v nedeljo peli pri sveti maši. Jaz sem bila kar rahlo ganjena, saj so s svojimi milimi glasovi zelo lepo zapeli…če so se le potrudili! Ker pa je zaradi klepetanja šlo veliko vaje v nič, smo se dogovorili, da se dobimo še v soboto zjutraj. Ob 9.00!!! Kaaaaaaj??? V upanju na to, da bom dovolj zgodaj vstala in ne preslišala budilke, sem pospravila kitaro. Tako so se končale petkove vaje, a za naju s Tino še ni bilo povsem konec. Takoj je pritekla do mene izustila: »Povej po pravic, kako zgleda?«. Tini sem povedala, da so me zelo pozitivno presenetili in da naj nič ne skrbi, saj če se samo malo potrudijo zapojejo to tako lepo, da bi lahko marsikateri materi v cerkvi pritekle solzice. In kot zanimivost naj omenim, da je prav to Tinino merilo. Kako ona naroči, kakšen uvod naj sestavim? Preprosto reče: »Naj bo tko lepo, da bojo mamice jokale.«. Mislila sem si, da smo kar na pravi poti. J

Ker s Tino živiva v sosednjih vaseh, sva se skupaj najprej odpravili proti mojemu domu, kjer sem jaz odložila kitaro. Ker se imela še malo časa, sva skupaj pot nadaljevali proti Krtini. Pogovarjali sva se o vsem mogočem. Predvsem je bila glavna tema nedeljska slovesnost, nekaj minut pa sva našli tudi za »razredne zadeve«. Ker se je meni malo mudilo na predstavo v gledališče, sva se dokaj kmalu poslovili. Kakor da bi vedela, da imam probleme z vstajanjem, me je še enkrat opomnila na sobotne vaje.

UGOTOVITEV DNEVA: Nedolžnega otroške glasu ne more prekositi niti šolan glas. Starejšim nam namreč manjka neka milina, ki pa jo majhni otroci še kako imajo.

TINA

Petek je bil res prelep dan in odločila sem se, da bom tokrat na vajah reees nadpovprečno prijazna ter bom svoje živce res do skrajnosti zadrževala, da ne gredo k vragu. Začetek je bil obetaven. Na vaje so prišli vsi, poleg tega med njimi tudi deklica, ki sicer sploh ne hodi k maši in verouku, ampak hoče pač samo peti pri zborčku. Tako jih je bilo skupaj devet. No ja, številka se sliši majhna, a glasovno so dovolj močni, tako da skladbe lepo zazvenijo po cerkvi. Čeprav sem bila vesela tako »velikega« števila, sem kaj kmalu pomislila: »O neee, tole dans bo pa še veselo!«. (No ja, besedno je bilo tole v mojih mislih mnogo bolj slogovno po Tinino zaznamovano, a sem se raje odločila za cenzuro.) In imela sem prav. Devet malih vragov ob petih popoldne sredi sončnega popoldneva za uro in pol zapreti v antipatično dolgočasno učilnico, ter jim moriti z delavnostjo in… Spet pesimizem. Kot že tolikokrat letos sem spet imela v mislih: »Kaj mi je tega treba?«, ampak hkrati sem se spomnila naših uspešnih nastopov, kateri so bili na koncu vedno pozitivno komentirani, kljub napornim pripravam. Torej, nehaj komplicerat in začnite delat. »No, ajmo, gremo hitr! Zdele pol ure smo sami, potem pride Neža, k nas b…« »Neža? Zakaj pa ne Anja?« »Anja je še zmerej pofavlana! No, usedte se, ja pa ni treba na stole, kr dejte mize nazaj, pa sedte na mizah… No, Tjaša, used se, kje spet skačeš, Tina, zakaj morš skos neki govort (ja no, ima pač dokaj pravo ime)… Žiga! Nehej snemat al pa ti mobi vzemem…« »Sj sm sam sliku!« »Še hujš, te bom jst nekam naslikala!« (Imamo dokaj sproščene odnose, ker se že od prej poznamo, pa tudi starostne razlike je samo štiri leta.) »No, djmo se naprej mal opet…aha, še čigumije vn, da se mi kdo ne zadav!« »Tina, samo ti maš čigumi!« »Tina, a maš res skos čigumi?« »Ja!« »A tut ko se tuširaš?« »Kaj pa ko ješ?« »Pa ko piješ?« »Kaj pa ko spiš?« »Pa ko si zobe umivaš?« »Pa med poukom?« »Jaaa no, skos ga mam!« »Pa a ti nč ne rečejo?« »Ja mi, pa kaj pol! No, uglavnem, med petjem ga pa nimam, ker je to nevarn! No, gremo zj…!«. In smo končno začel. Pa je bilo besedilo tako pošvedrano, da smo najprej brali besedilo. In peli. In se učili poudarke. In delali fraze-hribe. Se učili utišati konce. Vse pa je potekalo zelo počaaasi, saj nikakor niso hoteli biti tiho, ko bi bilo treba. Sem povedala, da jih je bil samo devet? Samo!!! In po dvajsetih minutah sem bila že pošteno zgonjena. Najbolj pa me je ob živce spravljalo dejstvo, da v skoraj pol ure nismo naredili niti ene od dveh planiranih skladb, Neža pa naj bi prišla že čez pet minut. »Ok, zj se pa zresnte, sej niste več tko mjhni, da ne bi razumel, sposobni ste, znate res ful dobr zapet, sam potrudt se morte,… Tjaša, a si lahko prosm tih! No, gremo še enkrat! Pa a lahk prosm nehate skos nekej govort pa ste tih!« »Ja a pol ne smemo pet?« »Ja no, sj se razumemo…«. In čakam na tišino, da bodo vsi tiho, da skupaj naenkrat začnemo…in čakam, da utihneta še zadnji dve osebi, ko nenadoma eno spreleti odkritje: »Tina, ti maš pa kitajske oči!« »Kaj, kje, kje vi to vidte?« »Jaaa, pa res, tko gor maš zavihane!« »Ja, ok no, jih pač mam, glejte me zj pa se smejte, pol bomo pa začel…« …in po takih neumnostih končno pride Neža…nastala je tišina, a le za kratek čas. Neži sem naročila, naj se kar razpakira, mi pa bomo še enkrat zapeli. Ker mi je Neža že v šoli govorila o nekem božansko lepem uvodu, je že tudi mene zanimalo, kako zgleda. In prišel je veliki trenutek, da Neža svojim poslušalcem pokaže, kaj zna. Strune so zazvenele v nežnem, tihem uvodu in nenadoma je nastopila popolna tišina, nobenega šuma, niti dihanja ni bilo slišati, samo kitara, ki je igrala mojo najljubšo otroško pesem… Blaženi trenutki tišine! Pomislila sem: »Omg, tole je božansko! Joooj, zj jih bom pa terala!«. In smo spet začeli. Jaz z novim zagonom, oni v enakem tempu kot prej. Počasi mi je spet zmanjkovalo energije (in tudi glasu) in nenadoma se mi je to ritje z glavo skozi zid zazdelo popolnoma nesmiselno. Povedala sem jim en kratek monolog (ok no, vpliven je bil zadnji, ki je bil malo daljši), pri katerem pa kljub minevanju potrpljenja nisem mogla ostati resna, saj so njihovi komentarji in razne nesmiselne smešne ugotovitve ter pogruntavščine res smešne in se človek enostavno mora zasmejati. »Ej no, tole ni več smešn!« »Ja zakaj se pa pol smeješ?« »A lahko iskreno? Zato, kr je tole že debilno!« »Tina, kaj je to debilno?« »Ma klinc, pozab, če ne veš, sj ni važn! Nehite klepetat, pojte, ker znate, ste sposobni, super zapojete, ampak sam če hočete. Jst ne morm pet namest vas in tut ne bom…« »Kaj je to klinc?« »Ah nč, no, gremo zdj tko kt znate, kt smo se zmenil, pa tko, kot ste že zapel! Zakaj mormo zmer tolk časa zapravlat… Pa sj niste več tolk mjhni froci, da ne bi razumel, kaj kdo hoče od vas!« »Kaj je to froc?« …in smo se spet smejali… Neža je bila super, zelooo potrpežljiva, tudi sočutna, in predvsem, popolnoma flegma…mene pa je ves čas mučila misel »O joj no, le kaj si zj misle o vsem skupej…«. Vajo smo zaključili kolikor toliko solidno z dogovorom, da se dobimo v soboto dopoldne, do takrat pa naj vsi 3x na glas preberejo besedila, sicer jih bodo brali z mano. Ko smo v učilnici ostale Neža, Kaja (prijateljica, ki mi pomaga voditi zborček in ima predvsem nalogo bolj ali manj –ne-uspešnega mirjenja…) in jaz same, sem takoj izstrelila: »Neža, po pravici! Kako zgleda?« »Dobr je, ampak so pa res zlo živahni!«. Uh, kar malo sem si oddahnila. Če Neža reče, da je dobro, potem je res? In potem sem ju pospremila domov. Ko sva se »znebili« Kaje, sva z Nežo začeli široko debato o vseh mogočih stvareh. Končno sem bila enkrat pri Neži, tokrat samo pred hišo (res je »wau«). No, potem je Neža še mene pospremila del poti proti Krtini. Glede na svojo dolžino v metrih je trajal veliko dlje v dolžini po minutah, saj sva predelali, obdelali oz. na vse pretege učinkovito predebatirali najrazličnejša dejstva o življenju, glasbi, 2. č razredu in o njegovih posameznikih. In končno sva se poslovili, obe v pričakovanju sobote, ko bomo videli končni produkt. Neža pomirjena, ker je končno vedela, kako zadeva zgleda, jaz pa zaradi najine dolge debate kljub s prej prenapetimi živci popolnoma zrelaksirana.

NEŽA

V soboto zjutraj se zbudim in počasi pogledam na uro…..GROZA!!!! 8.45…Čisto sem pozabila na vaje, budilko pa ene trikrat preslišala. Hitro se spravim med žive in začnem iskati vse stvari, ki sem jih morala vzeti seboj. Kitara, podstavek, pilica, note…Vse je ležalo na svojem koncu. Uspešno vse nagrabim skupaj, zložim v kovček od kitare in se pospešeno začnem odpravljati. Domači se mi vsi smejijo, saj se jim je kar zdelo, da je to zgodnje vstajanje misija nemogoče. Hvala, ampak res mi ni bilo do smeha takrat. Do župnišča imam slabih deset minut, tako da neke grozne zamude ni bilo. Vsaj nekaj. Med potjo takoj pokličem Tino, da bom zamudila, a se mi ni javila. Ko sem deset minut prepozno prišla pred cerkev, sem že videla celoten zborček in Tino zunaj na dvorišču. Ker je bila to generalka, so bile vaje, za razliko od zadnjič, v cerkvi na koru. A kaj ko je bilo tam spet polno zanimivih stvari. In tako je spet nekaj časa trajalo, da smo se spravili k delu. A nič zato! Bil je zelo luškan prizor, ko so sedeli za orglami in igrali. A ker vaja dela mojstra, če mojster dela vajo, smo počasi začeli. Naredili smo še nekaj sprememb, da se je slišalo še bolje. Tina je vsa zagreta dirigirala in jim nakazovala dinamiko. Oni pa so jo gledali in po najboljših močeh to poskušali narediti. Tako smo nadaljevali, dokler se ni slišalo »za zjokat« lepo. Potlej je prišlo na vrsto snemanje, da smo se potlej slišali, in kakšne stvari popravili. Po pravici povedano, ni bilo kaj dosti za popravljati. Edino kar je mene skrbelo je to, da je kitara bolj tih inštrument, jaz pa sem bila sama. Zelo težko je igrati tako, da se te pri takšni skupinici otrok kaj sliši. Vendar sem to zaenkrat odmislila. Tako je bilo kmalu konec sobotne vaje. Dogovorili smo se, da se v nedeljo dobimo 45 minut pred začetkom, da še nekajkrat poskusimo prepeti program. S Tino sva še nekaj časa ostali na koru in nadaljevali včerajšnjo debato, zraven pa malo igrali na orgle. Tina profesionalno, jaz pa sem bolj primerjala orgle in klavir. Ta dan pa se je malo mudilo Tini , tako da sva se kmalu odšli vsaka po svoji poti.

Kmalu popoldan mi je zvonil telefon in le kdo bi lahko bil? Tiiinnnaaa… »Ej Neža, s sestro sva poslušale tist posnetk od dons in je rekla, da če bi loh ti še mau bl na glas igrala, da se te bo bl slišal. Ubistvu sm pol jst razmišlala, da bi te dal s stolom na eno pručko sedet… A veš, tko da boš mau viši, da bo zvok dol nesl. A bi to šlo? Aja, pa a bi loh en svoj stojau za note prnesla s sabo?«. Tako sva se malo pomenili o tem in se dogovorili, da me Tina v nedeljo ob 8.15 pokliče in tako zbudi, da se slučajno ne bi ponovilo, da bi jaz spet prespala vse skupaj. Tako sem si že v soboto zvečer vse stvari pripravila na kup, da mi ne bi bilo treba zjutraj ponovno iskati.

UGOTOVITEV DNEVA: Veliko lažje je igrati klavir z nohti, kot pa orgle z nohti.

TINA

V sončno sobotno jutro sem se zbudila hiperaktivno dobre volje, polna neke čudne energije in zagona (no ja, to sem v Krtini pogosto). Lepo v miru sem se pripravila in šla vadit klavir. Po kratki vaji sem odkolesarila proti Dobu, kjer so okoli cerkve že potekale delovne priprave na prihajajoče slavje. Kmalu smo se zbrali vsi, ki naj bi ta dan prišli in se odpravili na kor. Manjkale so Kaja (moja »pomoč«) in dve zelo živahni deklici. Prišel pa je še en fantek iz sosednje župnije, ki je bil na počitnicah, pa je prišel kar na pevske vaje, da mu ni bilo dolgčas (in od takrat še vedno hodi na vaje). Prvo smo seveda morali preizkusiti vse zmogljivosti že tako utrujenih dobskih orgel, nato pa smo se spravili na delo. In seveda takoj prva težava: besedilo. Pa smo recitirali in aktivno drdrali besedo za besedo in kljub jutranji zaspanosti je bil rezultat viden oz. slišen. Vaje so potekale precej živahno, a v mnogo bolj delovnem ozračju, kot prejšnji dan. Produktivnost je bila na višku! Uspešno smo predelali tisti ubogi dve pesmici, za katere je bilo porabljenega toliko nepotrebnega časa ter na koncu spet poglabljali oz. utrjevali svoje znanje na orglah. »Wau, a to tuki z nogam tut lahko?« »Ja, kr poglej, da so pedala enak sestavljena kot tipke na klaviaturi, samo nižji ton majo!« »Jst bi tut to igrala!« »Ja, ni problema, sam še mal klavirja, pol pa lahko počas probaš…«. Na koncu pa je za orgle sedla tudi Neža (hihi, s svojimi »polomljenimi« prsti). »Aaa, kok je to trdo!« »Ja niti ne, sam sproščeno igrej!« »Ja pa vseen, to je čsit drgač kot klavir!« »Ja logično, a se ti ne zdi, če so pa orgle, pa še stare!«. In potem sva preigrali še nekaj klavirskega repertoarja in nekaj cerkvenih ljudskih pesmi, nato pa sva se odpravile vsaka v svojo smer; Neža domov, jaz pa naprej na športni turnir za nadaljnjo polovico dneva. Občutki? V pozitivnem smislu v nestrpnem pričakovanju naslednjega-velikega dne. To naj bi bil (oz. je bila) moja prva resna slovesnost, pri kateri naj bi sodelovala s svojim zborčkom. Kljub temu, da vse to traja že celo leto, se mi še vedno zdi neverjetno.

NEŽA

Zbudilo me je nehumano zvonjenje telefona. Za razliko od ponavadi, ko vstanem, sem zelo hitro začela dojemati stvari. Nedelja, maša, Tina kliče, kitaro moram vzeti… Tako se hitro oglasim na telefon in na drugi strani slišim energije poln Tinin glas: »Dobr jutr. A si že ustala?«. Grrrrrrr…ne še… Vprašala sem jo, kaj moram imeti oblečeno ter še nekaj drugih malenkosti. Naj še enkrat poudarim, da se je dogajalo 5 minut po tem, ko sem vstala, zato se prav dosti ne spomnim. Počasi sem vstala, si pripravila obleke in se dobesedno odvlekla v kopalnico. Poleg vsega sem si bila zaradi obupno pomečkane frizure prisiljena umiti lase. Kmalu sem bila nared in za razliko od prejšnjega dneva mi ni bilo potrebno prav noreti do cerkve. Ker smo se zmenili zelo zgodaj, še skoraj nobenega ni bilo, zborček in Tina pa so bili že na koru. In ko sem pred seboj videla tiste utesnjene stopnice, me je bilo kar groza. Res jih ne maram, a žal ni druge poti. Ko sem prišla na kor sem opazila, da so za razliko od mene imeli vsi zelo veliko energije. Enkrat smo prepeli program in malo pregledali postavitev. Nismo bili edini zborček na koru, zato smo imeli na voljo le polovico. Kmalu smo z vajo morali nehati, ker so v cerkev že prihajali prvi ljudje. Tako je Tina poslikala zborček, da je imela vsaj nekaj za spomin. Nastale so resnično prikupne fotografije. Najbolj smešno pri vsem tem je bilo, da je Tina slikala punčko, ki je pela, ko pa sva pogledali njeno mapo, sva opazili da je imela note obrnjene proti tlom. Tako se je težko pričakovana slovesnost končno začela. Prvo obhajilo in krst… Prvo pesem smo peli šele pri obhajilu, tako da smo imeli kar nekaj časa. Dovolj, da smo opazili, da ima župnik malo probleme s spominom, ker je med krstom izrekel vsaj tri različne kombinacije imena krščenke. A nič zato. Vsak se kdaj zmoti, tudi župnik. Tako se je približeval naš trenutek. Nisem bila živčna, vendar me je zelo zeblo v roke. A profesionalci moramo igrati v vseh še tako krutih razmerah, tako da sem tudi to speljala. Lepemu, nežnemu uvodu so potlej sledili nedolžni otroški glasovi. Mislim da je bilo vse popolno. Vsi smo uživali: Tina, jaz in cel zborček. Zapeli so zelo lepo in tega smo se vsi zavedali, tudi zbor zraven nas. Polovica je bila že za nami. Druga polovica je sledila čisto na koncu. In tudi to nam je odlično uspelo. Zborovodkinja je bila navdušena, korepetitorka še bolj.

Nato je sledilo še slikanje, kot začetek najine skupne kariere. Tako nekako se je končalo najino ustvarjanje s Tino. A tega še ni konec. Pred nami je še težja naloga in ponovno bova z mojo » sosedo« združili moči. Morda kaj več o tem zveste v naslednji številki časopisa.

UGOTOVITEV DNEVA: Konec dober, vse dobro.


TINA

In končno je prišla nedelja. Zbudila sem se že navsezgodaj, pripravila vse rezervne note »če slučajno kdo pozabi«, stojalo za note pa sem tja odnesla že prejšnji dan. Potrebno je bilo izbrati le še garderobo. Moj glavni kriterij je »tko, da se bom fajn počutla«. Pa me je mami takoj skritizirala (Kritika je lahko tudi pozitivna!!!): »Neee, zmer si isto oblečena, ta novo kiklo obleč! Veš da je dans slovesnost!«. In sem jo upoštevala, saj je bil nasvet (kot že tolikokrat do sedaj) koristen. »Ja, dans je res praznik!«. Ura je že bila toliko, da sem morala po telefonu poklicati Nežo, saj si je naročila budnico, da ne bi slučajno zaspala. In spet ta dan že znani problem: »Tinaaa, kako morm bit pa oblečena?« »Ah, nč posebnga, tko da se boš ti fajn počutla!«. Nato sem si v miru privoščila zajtrk (!!!), potem pa je že bil čas za odhod. Pred cerkvijo pa me je čakalo prijetno presenečenje. Kljub temu, da se nismo nič zmenili za kakršnokoli garderobo, so bili vsi vsaj malo oblečeni v belo, tako da je bil pogled na to majhno (in zelooo živahno) skupinico zelo prijeten. Tokrat je bila naša uvodna vaja orgel dokaj krajša, ker smo hitro začeli delati, da ne bi prej začeli v cerkev hoditi ljudje. Lepo smo se postavili, kot pravi zborček, Neža je začela igrati uvod in dala sem »vstopni znak«. Neverjetno! Pesem je tako lepo zazvenela, da sem samo poslušala in uživala. Res nisem mogla verjeti, da lahko kaj tako iznenada tako lepo uspe, posebej, če sem gledala nazaj na petkovo situacijo. »O joj!« »Kaj, a ni blo dobr?« »Ne, blo je tko dobr, da sploh ne bomo šli še enkrat, kr čist preveč obvladate! Samo še pr maši tko zapojte, pa ste zmagal! Res bodo mamice jokale!«. Zvadili smo še drugo skladbo, nato pa nam je ostalo čisto preveč časa do začetka maše (saj je Tina predvidevala, da bomo potrebovali več vaje), tako da smo še malo poklepetali in naredili nekaj planov za prihodnost. Med mašo so me otroci nestrpno priganjali: »Kdaaaj bomo že mi na vrsti?«. Rahlo sem bila jezna sama nase, da se nisem z mladinkami (ki so sicer pokrivale petje pri maši) dogovorila za kakšno pesem več. Zato pa sem se odločila, da kljub prej drugačnim planom, speljemo še eno »samostojno« mašo.

Sodelovanje z Nežo se je močno obneslo, tako da sem »pogodbo o sodelovanju« kar podaljšala za nedoločljiv čas. Otroci so jo po mojem mnenju zelo dobro sprejeli, se mi pa zdi, da imajo kar spoštovanje do nje, verjetno zato, ker res obvlada J. Pa tudi Neža nima nikakršnih problemov s privajanjem. Tako smo ta petek že imeli eno uspešno vajo, saj bomo sodelovali pri slovesnosti zakonskih jubilantov na binkošti. Glede na pretekle izkušnje je bila ta vaja zelo produktivna, saj smo predelali celoten repertoar bližajoče se maše, kljub zelo živahnemu vzdušju. Ja, otroci znajo res presenečati! Škoda, da nisem prej pomislila, da bi sodelovala z Nežo. No, pa saj bo kmalu pred vrati nova sezona…novi izzivi, novi projekti? J …in to vse samo zaradi novega sedežnega reda v našem razredu, ker sedaj sedimo skupaj takšni pari, ki se med seboj baje ne razumemo…ironija! =0)