DOSTOJEVSKI: ZLOČIN IN KAZEN

(esej: Raskolnikov se izpove Sonji)
SEBE SEM UBIL, NE PA STARUHO

Se zaveš kdaj kakšnega svojega dejanja? Se morda kdaj zaveš, da je neko dejanje za vedno ali pa vsaj za nekaj časa vplivalo nate? Da boli? Da boli! Da, Sonja, da tako skeleče boli, da spoznaš, da te je tisto nekaj za vedno spremenilo. Da čeprav je to že zdavnaj del preteklosti, je še vedno tu, v sedanjosti. Da je tu, s teboj! Ali pa da je tisti drobceni majceni delček tebe ostal s tistim dejanjem v preteklosti! Se kdaj zaveš, začutiš to? To tanko vez, ki te zateguje in ne izpusti, da bi šel naprej, živel naprej! Iz dneva v dan je bolj napeta, bolj ostra, močnejša, vedno bolj zareže! Skeli! Opominja! In tako spoznaš, Sonja, spoznaš, da ni preteklost. Da je s tem, ko je postalo preteklost, šele začelo biti sedanjost! Šele tedaj je začelo poganjati svoje ovijalke na vse strani človeka, ki je postalo njih žrtev. Razrastejo se povsod, med razum, v misli, v srce! Poženejo trdne korenine in ne morše jih izruvati, ne sam! Tedaj se še močneje razrastejo in s svojim obstojem zatemnijo okolico. Da, Sonja, omračijo um! In tem, tem razraščujočim se ovijalkam rečemo posledice. Posledice, o katerih toliki pametujejo, a se niti ne zavedajo njihovih razsežnosti!
Zakaj ti to previm, Sonja? Zakaj? To ti pravim, da bi me razumela. Da bi me razumela, da moje dejanje ni preteklost. Sebe sem ubil, ne pa staruho! Takrat v tisti sobici sem s sekiro potolkel sebe, svoje življenje in sedaj udarci tolčejo nazaj! Starka je mrtva. Kaj ji kdo more? Kaj mi more? Kaj ji morem jaz? Nič! Presneto nič! A jaz? Jaz sem tu, živim! A hkrati sem mrtev. Živ za okolico, a mrtev za življenje. In to boli! To me oklepa in počasi stiska, tlači, to mori! Ubija! To človeka zabija v tla, v dno njegovega obstoja, kot bi tlakovali cesto in zabijali kocko za kocko v trda tla. In kaj se nato zgodi? Nihče več ne ve, kdaj in kako je cesta nastala, le vsi hodijo po njej. Po kockah. Po kocki. Po kocki, ki bo za vedno ostala tam. In ko že vse zgleda kot brezizhodno, ko že misliš, da si dokončno na dnu, ponovno začutiš rahlo bolečino, ko postaja vse bolj močnejša. Vez sedanjosti, mlad poganjek iz stare korenine preteklosti. Poganjek, ki se začne razraščati…in ovijalk je vedno več. Posledice preteklosti tvorijo vedno nove in nove posledice v sedanjosti in razraščanju ni videti konca. Vse je že tako globoko in močno zakoreninjeno, da ne moreš več ven iz tega. Tvoje roke in noge se v vezeh, um omračen, le kako bi lahko?
Tedaj srce v svojem najglobljem delu še uspe najti košček upanja, da bo med razraščenostjo morda posijal majhen soj svetlobe, ki bo razsvetlil to dno. Ta žarek, ta drobni soj svetlobe si ti, Sonja.

Krtina-majhna vas, veliko ognja

Kljub letošnji prepovedi nekaterih pirotehničnih sredstev v majni, idilični, skoraj zakotni vasici Krtini ni bilo blaženega miru. Prebivalci, ki so se odločili vstop v novo leto 2009 preživeti doma (in ni jih bilo malo-očitno je le redko kdo zapustil to prelepo vas), so spet lahko podoživeli občutke, ki so jih doživljali ljudje na raznih bojiščih skozi svetovno zgodovino človeštva.


Pokanje se je pospešeno začelo še pred 18. uro zadnjega dneva 2008 in se ni prekinilo, vse do...ne vem kdaj... Vsekakor to ni bil prvi dan, ko so nekateri neustrašni in vsekakor hrabri prebivalci Krtine svojim sosedom izkazovali finančno moč in predvsem svojo uspešnost nad bojem z recesijo. Prenekateri so se začeli ogrevati že kar nekaj dni prej! Torej, bojno polje se je v času od "predbožiča" pa do silvestrovanja že kar dodobra utrdilo, prav tako so si navadni, pri tem izživljanju neudejstvovani prebivalci do polnoči uspešno uspeli pripraviti zavetje pred ognjem, ki je švigal z vseh strani (Npr. če pogledamo konkreten primer-prijetna, rahlo zmanjšana družinica, ki živi v ljubki hiški s številko 21, se nikakor ni mogla odločiti, v katero smer naj gleda, čeprav ima njihova hišica zelo prijeten in idiličen balkon, je bilo tokratno opazovanje okolice precej težko, namreč, kamorkoli so se obrnili, povsod se jim je bliskalo pred očmi... Starejša bojevnika sta se kaj kmalu vdala, z izgovorom, da ju je zdelal mraz, mladina pa je kar vztrajala... Ker pa točka vsekakor ni bila primerna, so se -mladina namreč- prestavili na najvišjo točko te prijetne hiške in nato skozi strešno okno neogroženo opazovali dogajanje nad Krtino, kajti tam jih ni nihče opazil in tako tudi nihče meril v njih s tem ubijalskim ognjem... )

Prava ofenziva se je dodobra začela šele nekje ob 0.10, ko je v zraku že zamrl zvok cenenega orožja (oz. je bil "kanonfutr" že postreljen) in se je začela bitka pravih profesionalcev-tekačev na dolge (visoke) proge...

Tej, zadnji predstavi vse čestitke, za naslednje leto pa pričakujemo še več usklajenosti in predvsem boljšo organizacijo!!!