KAMNI
Že kot majhna punčka sem rada zbirala različne kamne, različnih barv, oblik, velikosti. »Skozi čas« se je pomen teh kamnov spreminjal. Na začetku je bil pomemben samo prvi vtis-všeč mi je, ni mi všeč. Merila všečnosti so bila vedno nenavadna oz. drugim osebam nelogična. Potem so kamni ob pogledu vzbujali drugačne misli: spomine na določen kraj, dogodek, polno spominov na osebe…lepe asociacije.
Počasi se kamni vračajo v moje vsakdanje življenje. V dobesednem in prenesenem pomenu. Nekaterih sem vesela, predvsem pa ob vseh začnem razmišljati oz. mi dajejo misliti. Ampak še vedno do vseh čutim neko »naklonjenost«, ohranjeno »otroško ljubezen«.
Pri kamnih je najbolj zanimivo to, da je kamen, ko ga prvič vidiš v naravi, npr. v gozdu, reki-torej vodi, morju, v gorah, povsem drugačne barve. Ponavadi mora biti oz. je nekaj posebnega, drugačen, sicer ga ne bi opazila med neskončnim številom ostalih. In tako si ga »zaželim«. Ponavadi se moram posebej potruditi, da ga »dobim«. Predvsem zato, ker ga npr. opazim v reki, tri metre stran od brega. Prepogosto pa se zgodi, da ko ga dobim, ugotovim, da je del npr. obrabljene opeke. Nič posebnega. »Ponaredek« kot mnogi ostali. Razočaranje. A volje ne izgubim. Vztrajam. Recimo, da že okoli deset let. Vsako leto na »svojesvoj« svojevrsten način drugače. Po moje.
A kamen pogosto tudi dobim. Pospravim ga v žep in ob prijetni misli »Imam ga! Moj je!« odidem naprej. Doma ga ponovno pogledam. Tokrat je drugačne barve. Ne take kot prej. Pomislim »Bi ga vzela, če bi vedela, kakšen je v resnici, izven vode?«. Ne vem. Morda. Verjetno ne.
Seveda bi ga! Zakaj? Ker je moj. Ker je vseeno drugačen. Drugačen od drugih. Poseben. Eden izmed redkih »izbranih«. Tokrat je drugačne barve. Ne take kot prej. Njegova barva je topla, domača, meni ljuba. Od vsakega novega kamna posebej.
Zadnje čase razmišljam oz. sem razmišljala o štirih kamnih. Vsak je drugačen, samosvoj, poseben, moj.
Prvi mi ni všeč. Ne maram ga in niti ne vem kje je. Niti ga nisem hotela vzeti s sabo, a me je nekaj na njem zmotilo in sem se odločila, da ga vzamem s seboj. Da mu dam priložnost. Mogoče je v resnici drugačen, ko je suh, ko ni v vodi. A mi tudi suh ni bil všeč. Ni mi bil všeč, nisem ga marala in niti ne vem kje je. Morda bi ga morala poiskati in ga še enkrat pogledati ter premisliti objektivno in subjektivno plat, kaj mi pomeni… Ne! Ne potrebujem ga. Kar je, je!
Ostale tri imam rada. Pravzaprav jih obožujem. Vedno vem, kje so oz. kje naj bi bili. Kje jih lahko najdem. Nihče mi jih ne more vzeti. Ker so moji. Tudi kadar jih nimam v roki.
Prvi (izmed treh) ima poseben vzorec. Nimam posebnih spominov na dogodke ob pogledu nanj. Prijetno ga je le opazovati in razmišljati o prijetnih stvareh v tekočem življenju. Ima poseben vzorec.
Drugi me pogosto spremlja. Vedno znova ga najdem oz. nekako on najde mene. Ob pogledu nanj se spomnim (pre)mnogih lepih trenutkov, ki sem jih doživela in se veselim tistih, ki jih še bom ter se jih bom po tem spominjala ob pogledu nanj. Pogosto me spremlja. Vedno znova ga najdem oz. nekako on najde mene.
Tretjega imam najrajši. Že zato, ker je tretji. Tudi najden je bil kot tretji, zadnji izmed omenjenih treh najljubših. Ne nosim ga s sabo. Vem kje je, kje ga lahko najdem, ko bom želela o čem razmišljati. Vem kje je, vem, da bo vedno tam. Njegov vzorec je nekako skrivnosten. Na prvi pogled ne zgleda nič posebnega, po drugi strani pa je na njem nekaj nenavadnega, posebnega, …mojega. Zato ga imam najrajši. Že zato, ker je tretji.
Še vedno imam rada kamne in svoje otroško navado iskanja le teh. morda je to nenormalno, morda čudaško…a v vsakem primeru moje.
